Na letošnjih paraolimpijskih igrah je v namiznem tenisu sodeloval tudi naš Luka, ki trenira v Namiznoteniški sekciji Mengeš. V daljni Tokio se je podal skupaj s trenerjem Ožbejem Poročnikom. Po vrnitvi nam je zaupal svoje vtise s tega tekmovanja na najvišjem možnem nivoju. Nanj se sicer ni uvrstil preko kvalifikacij, ampak je prejel posebno povabilo za udeležbo s strani Mednarodnega olimpijskega komiteja.

Kakšen je bil občutek, ko si izvedel, da se boš udeležil paraolimpijskih iger v Tokiu?

Vsekakor sem bil zelo vesel, vendar tudi presenečen, ker se mi sprva to sploh ni zdelo mogoče, saj se, kot je bilo že omenjeno, skozi kvalifikacijsko sito nisem uvrstil nanje. Sčasoma pa sem doumel, da sem si to zares zaslužil, ker sem predano in na polno treniral. Vesel sem, da so to opazili in me povabili na tako pomemben in velik športni dogodek, kot so olimpijske oz. paraolimpijske igre. Moji vtisi so zelo pozitivni. Vse je bilo veliko bolje, kot sem pričakoval.

Kako je bilo poskrbljeno za udeležence ob prihodu v Tokio?

Gostitelji so naju s trenerjem, skupaj s še številnimi ostalimi športniki iz različnih držav, lepo sprejeli že ob prihodu na letališče ter usmerili v Paraolimpijsko vas. Predno pa smo odpravili tja, smo morali narediti še veliko stvari, med drugim je bil to test na Covid-19, merjenje vročine in pregled dokumentacije. Ko pa sva prišla v Paraolimpisko vas, naju je tam čakal vodja odprave, dr. Boro Štrumbelj ter njegova pomočnica Jana Čander, ki sta naju lepo sprejela in nama razkazala vas. Bivala sva v apartmaju skupaj s strelsko ekipo. Lepo smo se razumeli in v prostih trenutkih tudi skupaj uživali.

Si imel mogoče težave s prilagajanjem (časovna razlika, povsem drugačna kultura,…)?

Ne, s prilagajanjem nisem imel težav, časovna razlika mi tudi ni delala preglavic, že prvo noč sem brez težav spal in podnevi normalno funkcioniral. Kultura je res povsem drugačna, vendar se v paraolimpijski vasi to ni občutilo. Japonci so zelo prijazen narod in zelo dobro sem se počutil med njimi. Je pa res, da veliko stikov nismo imeli, predvsem zaradi Covid-19.

Kakšni so bili pogoji na tekmovanju, je bilo vroče?

Zunaj je bilo zares zelo vroče, saj smo bili tam sredi poletja, dvorana, v kateri smo namiznotenisači trenirali in igrali, pa je bila klimatizirana, tako, da so bili pogoji odlični. Tudi namiznoteniške mize so bile vrhunske, všeč mi je bil tudi celoten ambient in barve v dvorani. V celoti gledano je bilo tekmovanje organizirano na vrhunski ravni - to je pa tisto, kar si lahko igralec želi. Tudi paraolimpiska vas je bila zelo lepa in res sem užival v njej. Žal pa zaradi Covid omejitev ni bilo gledalcev, kar je velika škoda, to sem res pogrešal. Glede na situacijo pa menim, da so Japonci naredili vse, kar so lahko, boljše skoraj ne bi moglo biti.

Kako ti je šlo na tekmovanju – v predtekmovalnem delu si imel kar težka nasprotnika?

Ja, res je, žreb mi je v moji skupini, kjer smo bili trije tekmovalci, za nasprotnika dodelil Kitajca, ki je četrti na svetu in Japonca, ki je šesti na svetu. Azijci že vrsto let nekako veljajo za vodilne v tem športu, nikakor pa to ni pravilo. Vsekakor pa si ga res ne želiš dobiti že takoj v prvem krogu. Proti Kitajcu Liau Keliju sem sicer izgubil z 0:3 (-9, -9, -6), vendar sem igral zelo dobro. Pokazal sem, kaj zmorem in navdušil. Z igro sem bil zadovoljen, enako tudi moj trener Ožbej Poročnik. V drugo sem se pomeril z Japoncem Katsuyoshijem Yagijem in ta je bil preprosto boljši. Presenetil me je. Dobro je menjal servis, lahko mu samo čestitam, da se je dobro pripravil in videl, kaj mi ne gre. Super je odigral. Mislil sem, da bo igra čisto drugačna. Ni se izšlo. Sploh ni bilo tako, kot sem si zamislil, predvsem po dobri igri priti kitajskemu tekmovalcu. S trenerjem sva slabo predvidela, kako bo igral. Pa še težave sem imel s servisi, sodniki me niso še nikoli toliko opominjali, da narobe serviram in to me je zbegalo. Vedno bi lahko bilo bolje, ampak v danem trenutku sem naredil vse, kar sem lahko, za zmago pa se žal ni izšlo. Kljub vsemu sem bil zadovoljen, dobil sem dragoceno izkušnjo in sedaj s trenerjem vemo, kako naprej. Definitivno mi je ta izkušnja dala dodaten zagon in tudi zaupanje vase, da se lahko borim z najboljšimi na svetu.

Si imel kaj treme ob nastopih – paolimpijske igre le niso kar tako, kajne?

Trema je vedno prisotna in tudi mora biti, ampak v ravno pravi količini in mislim, da sem jo kar dobro obvladoval, čeprav je bilo včasih težko. Na tekmovanje nisem prišel z nobenimi pričakovanji, samo da dam vse od sebe in to sem tudi naredil. Važno je, da so moja družina in trenerja zadovoljna z mano.

Uvrstitev v finalni del ti je tako spolzela iz rok – bi bilo ob malo drugačnem žrebu to izvedljivo?

Težko rečem, nočem tako razmišljati – kaj bi bilo, če bi bilo. Žreb je bil, kakršen je bil in s trenerjem sva naredila, kar sva lahko. Definitivno verjamem, da so tam bili igralci, ki jih lahko premagam in ki sem jih tudi že premagal.

Če se ne motim, sedaj že ciljaš na naslednje olimpijske igre – Pariz 2024?

Ja seveda, to je cilj, vendar je pred tem še mnogo drugih tekem, na katere se moram dobro pripraviti. S trenerjema Ožbejem Poročnikom in Davidom Orešnikom že delamo načrte in strategijo treningov. Paraolimpijske igre so zelo pomembne in tudi najbolj prepoznavne, a tudi druga tekmovanja so zelo pomembna, to ne smem pozabiti. Vsak turnir je treba odigrati kot paraolimpijske igre - in obratno, brez popuščanja.

Si mogoče imel kaj časa za ogled samega mesta Tokio in njegovih znamenitosti?

Glede na časovni termin tekmovanja bi se za ogled vsekakor čas že našel, vendar zaradi ukrepov proti pandemiji nismo smeli iz paraolimpijske vasi. To je res škoda, saj bi si mesto Tokio in morda še okolico z veseljem ogledal. Verjetno nikoli več ne bom šel na Japonsko in je bila ta priložnost izgubljena, za uteho pa smo vsaj od daleč, iz vasi, gledali in fotografirali Tokio, kolikor smo ga pač lahko.

Kako pa je bilo s prehrano – si poizkusil tudi kakšne njihove tradicionalne jedi?

Hrane smo imeli na izbiro zelo veliko in non-stop. 24 ur na dan. Bila je Azijska, Japonska, Evropska in veganska kuhinja. Jaz sem jedel Japonsko in Evropsko. Poskusil sem Japonsko Ramen in Phoo juho, ki sta bili odlični. Všeč mi je bil tudi njihov riž. Jedel sem še nekaj morskih jedi, ki so bile nenavadne na pogled, a res zelo okusne. Ena morska jed mi je bila še posebej všeč, a sem ime jedi žal že pozabil.

Kaj pa se ti je najbolj vtisnilo v spomin na teh paraolimpijskih igrah?

V bistvu mi je bilo v celoti gledano všeč vse, najbolj pa se mi je vtisnila v spomin namiznoteniška dvorana, ki je bila definitivno najlepša in najboljša stvar teh iger. Bila je rdeče barve in povsod polno luči. Modre mize so tako prišle še bolj do izraza. Ko sem stopil k eni od teh miz, sem bil zelo srečen in ponosen. Zavedel sem se, kje sem in koga predstavljam!

Si po končanih nastopih moral takoj domov v Slovenijo ali si še lahko navijal za naše paraolimpijce?

Zaradi pandemije žal nisem mogel gledati ostalih tekmovanj in navijati za naše, saj sva morala s trenerjem takoj po mojih končanih nastopih spakirati in zjutraj po njihovem času že oditi s prizorišča. Tako je bilo z vsemi tekmovalci in njihovimi spremlejvalci, vsak je imel le 48 ur časa, da odide. Tudi to je velika škoda, saj bi prav z veseljem z navijanjem vzpodbujal naše pri doseganju rezultatov. Tako sem zamudil tudi osvojitev dveh medalj, ki ju je osvojil Nani, parastrelec, s katerim sem bil v apartmaju in smo se zelo zbližali.

Torej te dokaj hitro čakala dolga pot domov. Kako je bilo, si se že kdaj prej peljal z letalom?

Pot je bila res dolga. Let iz Tokia v Frankfurt je trajal približno dvanajst ur, potem čakanje na let v Ljubljano oziroma na letališče Jožeta Pučnika – Brnik in let tja kako uro. Vse skupaj skoraj cel dan, če upoštevamo časovni preskok, razliko 7 ur. V letalu sem skušal čim več spati, da bi mi čas hitreje minil. Drugače pa sem se že prej na nekatera tekmovanja peljal z letalom, vendar še nikoli tako daleč, kot tokrat. Bil sem že v Angliji, kjer sem bil povabljen na priprave s strani Angleške paraolimpijske reprezentance pod vodstvom Gorazda Vecka, za kar sem mu zelo hvaležen in na Finskem, na tekmovanju v namiznem tenisu.

Kako je bilo ob prihodu domov, te je kdo pričakal?

Vedno se je lepo vrniti domov in na letališču so me pričakali mami Sandra, oči Peter in sestra Nastja. Objeli smo se, veseli so bili, da sem se živ in zdrav vrnil domov. Seveda sem kupil vsakemu darilce iz Tokia, da ne bodo pozabili, da sem bil tam. So mi pa tudi starši pripravili presenečanje. Ko sem prišel domov v svojo sobo, je bila ta prenovljena, prebeljena in dobil sem novo posteljo, ki je res carska, večja in višja od prejšnje. Res super.

Si takoj nadaljeval s treningi?

Ne, trener Ožbej mi je dal teden dni počitka in res sem si ga privoščil! Tako sem tudi lažje strnil vtise s tekmovanja, se pogovoril z domačim ter znanci in prijatelji. No, sedaj pa že vsak dan pridno treniram.

Kakšne načrte pa imaš za naprej?

Načrti se niso spremenili - na polno treniranje naprej in brez popuščanja. Želim, da bi bil na vsaki tekmi boljši in bolje pripravljen, v to verjamem in na prihodnost gledam zelo pozitivno. Obkrožen sem s pravimi osebami, da mi uspe. Sedaj je vse na meni in ne bom jih razočaral!